Stara znanca, Viševnik in VDV
Po nekajdnevnih prizadevanjih da dobim turaša za družbo je vse padlo na neplodna tla. Eni ne morejo , drugi so bolani, tretjim se ne da. Jaz pa sem komaj čakal da grem na sneg prvič v sezoni. Čeprav gre sezona počasi h koncu sem jaz šele začel z njo.
Budilka me zbudi ko je zunaj trda tema, še sosedov Luka ni šel v štalo, pol veste koliko je bila ura. Ves zaliman se odpravim proti prestolnici. Spotoma poberem še Žigata (Rokovega brata) v Trebnjem in se odpeljeva proti Ljubljani. Rok in Žiga imata visokoležeče cilje, jaz sem bolj cagav in grem eno uživaško, na ziher. Kjer odložim Žigata, počakam Roka da si seževa v roke in spregovoriva nekaj besed, kam in kako. Pogovor je bil kratek, vsak je drvel proti svojemu cilju, na cesti je gneča zaradi Planice. Na Rudnem polju se pripravim na turo in ura odbije sedem zjutraj. Na parkirišču se pozdraviva še z enim turašem. Pravi da se bo sproti prilagajal kam bo šel. Smučke na noge in že sem v akciji. Spodaj je pot ledena, proti smučišču je že bolj južno. Skorja ne drži moje teže, no, tudi snega ni v izobilju. Ko se srečava s soncem jaz že pošteno diham in švicam. Pozna se da sem dva dni nazaj tekel polmaraton. Na Zlatih vodah se višina snega občutno poveča, sneg pa je suh. Ker je že vse razrito od predhodnikov, komajda najdem špuro za vzpon. Zazvoni telefon in glej ga zlomka: Roma koma sprašuje če grem kej smučat v hribe. Mal nerodno, ampak sem zvozil. Na grebenu pod Viševnikom začne rahla sapica ki prav prija. Čisto pod vrhom snamem smuči in zadnjih 20 metrov in se lepo počasi povzpnem na vrh. Pogledam okoli sebe in ne vidim nobenega oblaka. To pa je dan za bogove. Kratka malica in že sem spet s smučkami na rami. Peš poprečim do Srenjskega prevala. Ocenim da bo smuka na Jezerce precej zahtevna. Sonce še ni posijalo, zato bo treba na vso moč pritiskati na kante. Uspešno presmučam in spet natikam pse na smuči. Sonce je začelo pripekati , jaz pa že rinem v naslednji hrib. Postanki so čadalje pogostejši in trajajo dlje. Tudi druge vidim da jim vročina ne paše. Sklonim glavo in se prav po povžje dvigujem proti vrhu. Pod vrhom pa že vidim prvopristopnike ki se spuščajo proti meni. Spregovorimo par besed, nakar gremo vsak v svojo smer. Ob enajstih se na vrhu Velikega draškega vrha. Z velikim veseljem odpnem smuči in se predajam pogledom do koder seže oko. Povsod naokoli sami beli vršaci in nobenega oblaka. Kmalu na vrh prideta dve mladi planinki v pumparcah. Vse lepo in prav ,sam govorilnih ur pa le ni treba met tle gor k je tako lepo in spokojno. Vztrajam toliko časa ,dokler nisem sam na vrhu. Na obisk prideta dve ptici, fehtarci po domače. Začuda sta tiho, vsaj enkrat. Po uri počitka nataknem smuči in že režem zavoje. Sonce je močno in sneg je ojužen. Smučanje je pravi rodeo, davek na hribe je treba plačat. Tako ali drugače. Prismučam do Jezercev in se še nekoliko spustim proti planini Konjščica. Tu se moje smučanje konča, začne pa se pešpot do izhodišča ture. Na prisojni legi sonce pripeka kot noro, v senci pa je pravi spomladanski hlad. Po slabi uri le prispem do avta in si privoščim redehidracijski napitek. Še zadnji pogled proti vršacem in sonce se skrije za obzorjem.
V moji glavi se že pletejo misli kam in skom. Morda si se našel oziroma našla nekje vmes? Do takrat pa le…….