Po včerajšnjem pogovoru  z Robijem sva se zmenila da greva na vrh Tofane di Rozes po ferrati Giovanni Lipella. Vstali smo ob štirih. Robi in jaz gor po ferrati, Gric , Domen in David pa v južno steno preplezati smer Dimai-Eötvös ter nato na vrh. Po kavi in zajtrku smo ob petih odrinili proti prelazu Falzarego. Malo pred prelazom se cesta odcepi desno proti koči Angelo Dibona (2083m). Zadnja dva kilometra stežka prevozimo po slabi makadamski cesti. Okoli polšestih prispemo do koče, vzamemo nahrbtnike in odhitimo do južne stene.  V dobrih 30ih minutah pripešačimo do razpotja, kjer Gric, Domen in David  odidejo v steno z Robijem pa nadaljujeva naprej. Kmalu prideva do vhoda v ferrato, hitro si natakneva čeladi, plezalni pas in improviziran samovarovalni komplet. Že takoj na začetku se ferrata začne z skobami nato pa vstopiva v predor dolžine okoli 300 metrov, ki so ga med prvo svetovno vojno izkopali Italijani. Kmalu prideva iz predora in nadaljujeva po poti ki preči zahodni del pobočja gore Tofane di Rozes. Po nekaj izgubljenih višinskih metrih se ferrata kmalu spet nadaljuje in kjer se začne malo resnejša plezarija. Po hitrem vzpenjanju se po kaki uri odločiva za malico. Ko gledava kaj naju še čaka opaziva dve ženski, ki imata nekaj težav z navpičnim delom.  Pomalicama in kmalu sva pri navpičnem delu kjer sta še vedno ženski. Šlo je za dve Italijanki ki ju je ferrata očitno presenetila glede težavnosti, saj sploh nista imeli varnostne opreme. Vse kar sta znali povedati je bilo ” i’m not panic” in ” help us”. Grem mimo po desni strani in že se mi zahvaljuje, očitno je mogla samo videti kje se najlažje spleza navpični del povrhu vsega je bilo dokaj mokro saj je kar teklo iz skal. Po moji slabi angleščini ji še povem da je stena “sleepy”, hahaha. Hotel sem ji reči ” slippery” kar pomeni spolzka. No saj itak ni nič razumela. Ferrata se kmalu zaključi in sledi samo še vzpon do vrha. Tu pot zelo spominja na vzpon na Grintovec čez streho. Kmalu sva na vrhu Tofane di Rozes, ki je z višino 3225 metrov najnižja med Tofanami. Narediva nekaj fotk, pregledava zemljevid da spoznava okoliške vrhove in kmalu začneva sestopati po severni strani gore.  Kar hitro prideva do sedla kjer je v  bližini koča Giussani 2580m, a se odločiva  da bova kar sestopila na naše izhodišče kjer bova spila mrzlo pivo.  Prečila sva nekaj melišč in v slabih 30ih minutah sva bila že pri koči Dibona kjer smo zjutraj štartali.  Vsega skupaj je bilo za nama 6 ur hoje in okoli 1350 metrov višinske razlike. Na terasi pred kočo točeno pivo in dokaj hiter WiFi  sta bila pika na i.  Spoznala sva da je bila ferrata zanimiva in kar težka, brez jeklenice bi bila ocenjena z štirico ” IV”.

[wdgpo_plusone]