Konec meseca oktobra in začetek novembra je bil letos predviden tabor v Paklenici. Ker so prazniki padli na vikend, ni bilo mogoče tabor speljati več dni. Zato sva se s Tomažem Zalokarjem – Fako, na četrtkovem ferajnu dogovorila, da kreneva za Paklenico med 23. in 26.10.2015. Planirala sva, da pretirane gužve v Paklenici ne bo, ker so prazniki naslednji vikend in bodo verjetno takrat plezalci masovno krenili proti Dalmaciji.

Odhod sva imela v petek po službi. Cesta do Paklenice je bila prazna. Vsake toliko, ko nas je prehitel avtomobil, pa je bila na njem slovenska tablica. Pri Peku sva bila okoli 18 ure. V Fakotovi tradiciji je, da gre takoj na pivo »kod Dinka«, jaz pa sem bil utrujen od vožnje in se mi ni dalo. Tudi zunaj je burja postajala vse močnejša in temperature so pričele padati. Na koncu Fakotu tisto pivo ni dalo miru in se je sam odpravil do Dinka jaz pa sem se odpravil v horizontalo.

Naslednje jutro naju je že zjutraj grelo sonce in volja do plezanja je rasla. Hitro sva pozajtrkovala in se napotila v kanjon. Vstopnina v Paklenico je ostala enaka, na presenečenje Tomaža pa nama niso zaračunali parkirnine. Že med vožnjo v samem kanjonu je bilo opaziti, da najina teorija o prazni Paklenici ne drži. Avto sva parkirala že na spodnjem parkirišču, kar nama je dalo jasno vedeti, da je Paklenica polna. Za prvi dan sva si za prvo smer izbrala Centralni kamin. Prvi raztežaj je v vodstvu plezal Fako, drugega pa je prepustil meni. V smeri sva imela še dve navezi Slovencev, ki pa so se od naše smeri odcepili ravno na štantu drugega raztežaja. Tretji raztežaj smeri je tudi pripadel meni, ker sem ga že tako zlezel potem pa mi je zmanjkalo kompletov za nadaljevanje. Tomaž mi je predal opremo, ki jo je imel pri sebi in zapodil sem se v naslednji raztežaj. Ta je bil malo težji, vendar ni povzročal težav. Četrti raztežaj je vseboval detajl oz. najtežji del smeri, ki je pripadel Fakotu in z njim je opravil šolsko. Zadnji raztežaj pa je ponovno pripadal meni, potekal je po bolj položnih platah in je bil res uživaško plezanje. Na vrhu smeri sva si vzela malo časa in izvajala »Tineta Mihleiča«. Sedela sva na široki polici, kadila cigarete in se martinčkala v jesenskem soncu. Po približno eni uri sva se napotila v dolino.

Med sestopom je Tomaž ugotovil, da pogreša plezalke in da jih je pustil na vrhu smeri. Ker se nama ni dalo hoditi nazaj gor, sva se odločila, da splezava še eno smer, ki se zaključi na istem mestu kot prejšnja. Izbrala sva si smer Severno rebro. Ker je sama smer nižje ocene, in ker je bil Tomaž brez plezalk, je na mene padla čast, da celotno smer plezam v vodstvu. Malo me je zvijalo, ker nisem smeri poznal in nisem vedel kje poteka in kaj me čaka. Prvi raztežaj sem potegnil cca. 60m, tako da sem združil prvega in drugega skupaj. Med samim plezanjem po grebeni je nastalo tako trenje na vrvi, da sem mogel za vsak meter prvo si navleči vrv, potem pa sem se lotil plezanja. Tomaž v pristopnih čevljih ni imel težav s plezanjem in je hitro prišel za menoj na štant. Naslednji raztežaj je bil še razmeroma lahek, zadnja dva pa sta bila najtežja v smeri. Z obema mislim, da sem opravil suvereno in še preden sem na vrhu naredil sidrišče, sem že spraševal Slovake in Čehe, če je kdo videl kake plezalnike. Seveda noben ni imel pojma. Tomaž je v zadnjem raztežaju malo sopihal, saj se je bilo potrebno nekajkrat postaviti na trenje, kar pa je v pristopnih čevljih težko. Na vrhu je bil seveda razočaran, ker je ostal brez novih Lasportivinih plezalk. Malo sva še posedela in se nato počasi odpravila v dolino. Oba sva bila zadovoljna z dnevnim izkupičkom in sva se odpravila k Peku na pivo in radler.

Po kosilu (glavni kuhar je bil Tomaž) nama je bilo dolgčas in Tomaž je predlagal, da se zapeljeva do Velike Rujne. Jaz tam še nisem bil in seveda me je matral firbec, kam me bo peljal. Že ko sva se peljala čez Stari grad, mi je pokazal stebre nad mestom in povedal, da greva tja. Ko sva parkirala vozilo, sva se dogovorila, da probava ujeti sončni zahod na enem izmed vrhov. Hitro sva hodila in nato tudi plezala, da sva do sončnega zahoda prispela na vrh. Ker so dnevi že zelo kratki, sva s seboj vzela čelne svetilke v primeru, da bova sestopala v temi. Ker sva med tem že naredila nadaljnji plan, da greva do vasi Velike Rujne, sva se hitro odpravila nazaj do avta. Med hojo do avtomobila mi je še Fako pokazal kje imata z Gricom prvenstveno smer in da je imel željo, da bi jo ponovila (ker sem doma pustil kladivo ta podvig ni bil mogoč). Z avtom sva se odpravila na safari proti Veliki Rujni. Cesta je vklesana v skalo in vožnjo po njej je na momente prav psihotična. Ves čas vožnje proti vasi samo upaš, da se ne bo pripeljalo vozilo nasproti. Ker oba še nisva bila v Veliki Rujni, nisva točno vedela koliko vožnje naju še čaka. Do Velike Rujne sva prišla že ponoči in nisva imela veliko od razgleda, zato sva se odpravila nazaj v apartma.

Naslednjega jutra se je premaknila ura in sva bila zaradi tega pokonci že ob 7ih. Zaradi preveliko aktivnosti prejšnjega dne, vsa si za ta dan zadala lažje cilje. V kanjonu sva bila že ob 9ih in ker sem imel željo trenirati postavljanje varovanja in izdelave sidrišč, sva si za prvo smer izbrala Oliverja Dragojevića. Prvi raztežaj, ki naj bi potekal po grebenu, sva si začinila tako, da sva ga plezal čez plate. Sidrišče sem izdelal na metuljih. Ko je Tomaž priplezal do mene, me je pograjal zaradi postavljenega varovanja, da  bi lahko na določenih mestih postavil bolje in na večjih mestih. Ko pa je pogledal sidrišče je ugotovil, da je eden izmed metuljev samo za okras in da nič ne drži. Seveda sem takoj pričel z zagovarjanjem svojega dela. Pričel sem vleči metulja, da Fakotu dokažem, da drži. Še predno sem uspel izustiti »vidiš da drž!i«, je metulj popustil in sem se »nakovtiral«. Padel je mrak in ulila se je kri. Pa je bila šola! No preostali del plezanja je skorajda potekal brez varovanja, zadnji del smeri pa sva plezala Štajerca.

Za drugo smer sva se dogovarjala kar nekaj časa. Plan je bil, da bi šla v Aniča Kuk. Ko sva se usedla v avto, da se zapeljeva višje po kanjonu, naju je prijazni redar že v naslednjem zavoju zaustavil in zahteval, da tam parkirava. Kar je bilo do Aniča kuka daleč in nisva bila pretirano pri volji hodit čez skoraj da cel kanjon, sva spremenila plan in se napotila proti Zubatcu. Ko sva se izbranemu cilju približala, sva opazila, da se izvaja alpinistični tečaj in da iz te moke ne bo kruha. Obupana, da že celo uro hodiva gor in dol po Paklenici sva na hitro izbrala smer za katero nisva vedela tudi imena. Srečo sva imela, da je bila pred nama naveza Slovencev, ki sta nama povedala, da nameravava plezati Uzduženo rebro. Dogovorila sva se, da plezava cug-cug. S prvim je opravil Fako, naslednji pa je bil moj. Sama smer je izredno lepa, tudi detajli so zanimivi, edina negativna stran je dolžina. Celotna smer je dolga cca. 120m in v tako lepem plezanju je prekratka. To je bilo vse od plezanja za drugi dan. Ponovila sva vajo v Peku in se nato odpravila proti apartmaju, ker smo pričakovali prihod Grica in Dijane.

Suzy se je pripeljala v Paklenico pozno poldan in družba je bila takoj bolj pisana. Gric je povedal, da je bil v soboto na Krvavcu kjer je bil zbor alpinistov in podelitev priznanj novim alpinistom (med njimi je tudi naš Matej Balant). Tako je dan minil ob pogovorih in druženju.

V ponedeljek smo si zastavili samo eno smer, ker je bilo potrebno nato odriniti proti domu. Dogovorili smo se, da gremo plezat Novomeško. Jaz in Gric je še nisva plezala in sva bila takoj za. Smer poteka malo bolj desno od Flex & Rex in ni navrtana. Prvi raztežaj ima krajši detajl in sicer kratko prečko v levo. Ko izplezaš iz te prečke, pa je že sidrišče. Naslednji raztežaj pa je detajl smeri. Plezati začneš v kaminu, ki je ravno toliko širok, da ne veš ali bi se rinil v njega, ali bi ga plezal kaminsko, ali pa bi vse skupaj zaobšel čez plato. No nekako sem se prerinil čez kamin. Po kaminu pa te čaka cca. 7 m zajede, ki ne popušča, nato pa je ponovno sidrišče. Zadnji raztežaj je ponovno lažji in krajši. Po končanem plezanju smo ponovili ritual preteklih dni pri Dinku. In odpujsala sva domov.

 [wdgpo_plusone]