Ker je zadnje obdobje konstantno lepo vreme, sva se s Tomažem Zalokarjem – Fako od začetka tedna dogovarjala, da bi šla za konec tedna nekam v hribe kaj še poplezat. Do četrtkovega ferajna mu nisem vedel povedati, ali bi šla v hribe v soboto ali nedeljo, ker sem imel v petek rojstni dan. Družinske obveznosti je le treba spoštovati! Vreme pa v tem primeru ni delalo razlike.

V četrtek sem dokončno zvedel, da bo kosilo v nedeljo in takoj Fakotu potrdil termin za soboto. No na ferajnu sva ugotovila, da nobeden od naju nima vinjete na vozilu. Fako se je spomnil Vita Pavlina in ga je še na ferajnu kontaktiral. Vito pritrdi v plezarijo in imamo rešeno pot od Ljubljane do Jesenic. Ostaja pa še del poti od Novega mesta do Ljubljane. Škoda se nama je zdelo plačevati tedensko vinjeto, zato sva sklenila, da se do Ljubljane peljeva po stari cesti.

No končno sobota! Vstanem ob 5ih in opravim jutranje rituale. Fakota naj bi pobral ob 6ih, a ker sem bil zjutraj hiter se proti njemu napotil že pol ure prej. Zaradi hitrejšega odhoda se mi je zdelo brez zveze, da izgubiva pol ure ali več, da se peljeva po stari cesti in sem šel nabavit vinjeto. 🙂 Ko sem klical Tomaža, da prihajam se mi je zdelo, da je še vedno v kraljestvu postelje. Seveda je to zanikal. Iz Novega mesta sva se tako odpravila 20 min pred predvidenim časom. Ob pol 7ih sva v Ljubljani pobrala Vita in naslednja postojanka je bil Vršič. Avto smo parkirali na prelazu okoli pol devete ure. Takoj nas je parking majstor opalil za 3 EUR. Naložili smo si nahrbtnike in se odpravili proti Prisojniku. Med hojo nas je že božalo sonce, vendar v senci se je že čutilo, da prihaja zima in z njo nižje temperature. Pristop do smeri je trajal dobro uro. Okoli desete smo že plezali prvi raztežaj Tapeta. Smer je sicer v celoti navrtana mi pa smo se dogovorili, da jo plezamo na lastno varovanje. Prvi in drugi raztežaj sta dokaj preprosta. Plezaš po grebenu in okoli njega po, kar kompaktni skali. V tretjem raztežaju prečiš levo z grebena v plošče. Pod njimi smo izdelali sidrišče. Iz njega se nam je odprl prelep pogled na dolino Trente. Prav tako smo polega nas (cca. 20 m) opazili družino kozorogov. Alfa samec, tri samice in dva potomca. No, da je stvar postala še bolj pestra, sta se prikazala še dva odrasla samca. Z Vitom sva na štantu samo čakala kdaj bo fight. Na našo žalost ali firbčnost do tega ni prišlo in samci so se samo opazovali iz varnih razdalj. Med tem je Fako že preplezal prvi del plat. Z Vitom sva mu hitro sledila. Tudi raztežaj ni bil prav dolg, mogoče kakih 30 m. Ko sva prišla do Tomaža, nam je preostal samo še zadnji raztežaj. Glede na to, da je Fako to smer že plezal, je vedel kaj ga čaka. Zadnji raztežaj je preplezal brez varovanja po sicer bolj položni plošči, vendar še vedno dovolj navpični, da je bilo ponekod potrebno plezati na trenje. Če pa plezaš kot drugi je zadnji raztežaj prav lep. Pa smo končali s Tapeto. Na koncu smeri smo izvedli krajšega »Tineta Miheliča« in tradicionalno slikanje Mateja Balanta ali selfije.

Sestop poteka po planinski poti na Prisojnik. Pri avtu smo bili okoli pol druge ure. Za pir smo se zmenili, da gremo k Aljažu. Ob 5ih smo odložili Vita in ob 6ih sva bila doma tudi midva s Tomažem. Celoten dan je bil perfekten.

Smer katero smo plezali je bila lepa, vendar malo precenjena in tudi vreme je bilo naklonjeno. Kdo bi si mislil, da bom novembra v hribih hodil v kratkih rokavih. Žur samemu sebi za rojstni dan je uspel v celoti. No za naslednje leto pa si želim, da bi plezal kako grapo 🙂

 [wdgpo_plusone]