Pretekli konec tedna je Borut Mežnarčič – Suhi na Begunjščici omenjal, da ima v Trenti že zelo dolgo ogledano smer, za katero misli, da še ni bila splezana. Takrat se mi ta podatek ni zdel bistven, saj je Suhi znan po tem, da ima ogromno kondicije, kar pomeni, da bo pristop nekaj ur in nato grapa 100 metrov.

Že, ko smo natikali dereze, je bilo opaziti, da se v grapo plazi sipek sneg, kar ni najbolj prijetno med plezanjem. Za ključ smeri se je izkazal vstop v smer, kjer je 10 m visok prag s slabim ledom (M3). Robi je opravil z njim brez, da bi imel možnost vstaviti varovanje in ko je izstopil z vpadnice plazu, je na drevesu izdelal sidrišče. Drugi, ki je bil na vrsti s skalnim skokom sem bil jaz. Začel sem podobno kot Džomba in kmalu mi je bilo jasno, da ne gre, saj so dereze izgubile oprijem in padel sem na začetek. V drugo sem plezal »po svoje« in šlo mi je bolje. Priplezal sem do Džombe in izkopal poličko, da bomo lažje stali. Za menoj je s skokom opravil Rok, ki ni imel težav in je prijel same pohvale s strani Primoža in Suhija, ki sta ostala še spodaj.
Suhi mi je v hecu dejal, da bolje, da Roku ne damo v roke Nomice, ker ga potem ne bomo mogli ustaviti. Sledita še Suhi in Primož. Med plezanjem, ravno, ko je izstopil iz grape se je mimo njega, zapodil manjši plaz sipkega snega. Za posneti zelo lepo, za Primoža pa malo manj prijetno. Nadaljevanje smeri je potekalo v grapi oz. rampi naklonine med 40 in 60⁰ zato smo nadalje plezali »štajerca«. Suhi in jaz sva bila prva naveza, za nama sta plezala Primči in Rok, Robi pa je plezal nenavezan, saj je bil sneg res prvovrsten škripavec. Suhi je rekel, da je v vsej svoji karieri le enkrat naletel na podobne razmere v Teranovi. Tudi drugače je ves čas primerjal tole smer z njo, le da je ta daljša. In res, če smo malo gazili, je bila pa zato smer toliko daljša. Ko so meča in stegna že pošteno pekla je Suhi, še kar nadaljeval. Mi smo mu vpili naj se ustavi, on pa je razumel, da naj ne stoji in naj gre hitreje. In je šel. Vedel sem, da bo konec naše smeri, ko bom na sončku. Iza visoke sivo rumene stene se je 30 m nad menoj prikazal sonček in vedel sem, da smo na vrhu. Ko sem izstopil iz grape na sonce je bil sneg popolnoma drugačen kot v grapi in takoj so se začele delati cokle. Pristopim do Suhija, se razvežem, sezujem dereze in popijem ½ litra tekočine na eks. Kmalu za nama izstopijo še Džomba, Primči in Rok. Sežemo si v roke in čestitamo za smer.

Po treh urah plezanja smo vsi lačni in vsak si iz svojega nahrbtnika privošči malico. Posedimo nekaj časa na sončku, da si posušimo obleke. Pogovor napelje, na našo smer za katero ne vemo, ali jo je kdo pred nami že preplezal. Suhi, ki ima hribe okoli Trente, naštudirane pravi, da v literaturi te linije ni našel in tako je na nas padlo breme poimenovanja. Želeli smo, da je povezano z Dolenjsko in tako nam je na pamet padlo Cvičkova gaz. Ni bilo pritožb, zato smo sklenili, da našo smer poimenujemo Cvičkova gaz, ki je težavnosti III/M, dolžine 550-600 m, povprečne naklonine 60-40 ⁰.

Sestopili smo do Vasi na Skali. Pot je potekala po sončku in v nenehnem ogledovanju mogočih drugih smeri, ki jih je tam res veliko. Tekočine je počasi zmanjkalo in samo upal sem, da bomo kmalu v dolini. Suhi se je s svojo drago dogovoril, da nas pobere in odpelje do izhodišča, kjer smo pustili avto. Bili smo tako utrujeni, da smo zadnjih 10 min komaj sledili tempu Suhija in njunih dveh malih hčerk do avta. Robi, Primči in Rok so počakali, da sem se vrnil po njih. Pivo smo si privoščili v gostilni Metoja, kjer smo tudi pojedli okusno kosilo in poizkusili njihovo sladico »kraf«.

Domov smo se vrnili po enaki poti kot smo prispeli, le tokrat je bila razlika ta, da so bili v Planici kupi smeti namesto horde navijačev. V Novo mesto smo prispeli ob pol osmih zvečer.

Zapisal: Borut Mežnarčič – Suhi in Nejc Šinkovec – Sinki

Foto & Video: Rok Ruperčič in Nejc Šinkovec

 [wdgpo_plusone]