Prejšnji vikend, ko smo se vračali iz Begunjščice mi je David kazal že kopno steno nad cesto, ki pelje na Ljubelj in mi razlagal, da so v njej zelo primerne smeri tako za uplezovanje in iskanje občutkov na začetku sezone, kot tudi za začetnike, kakršen sem jaz. Obljubil mi je da bova, ko se malo ogreje, šla kaj splezat. Med tednom se je nato kar pošteno ogrelo. In res v petek me kontaktira in ni mi bilo treba dvakrat reči, da se pridružim njemu in Mateju Fugini iz AO Tržič v smeri Janc – Mali. Smer je dolga 160 metrov in ima oceno IV+/ IV-III z varijanto V.

Vreme v soboto ni bilo ravno idelano, obljubljenega sonca zjutraj ni bilo od nikoder zato se nam ni ravno mudilo pod steno. Avto smo parkirali pod meliščem, preverili vso potrebno opremo in se odpravili po melišču do vstopa v smer. Slabe pol urce dostopa je bilo ravno prav za ogrevanje. Že prej smo se dogovorili, da David pleza prvi v navezi jaz kot drugi in zadnji je plezal Matej.

Prvi raztežaj poteka po kar strmem kaminu, ki mu sledi nekaj gladkih plošč ter na koncu še precej krušljiv del smeri, kjer je bilo potrebno biti zelo pazljiv na soplezalca pod sabo. Ja vidi se, da se je zima šele dobro končala in po besedah Mateja in Davida naredila kar precej škode v smeri.

Drugi raztežaj je bil malo lažji manj naložen občutek stene in višina se povečata in tu se je začela prava uživancija, ki se je nadaljevala naprej v tretjem in četrtem raztežaju. Tretji raztežaj je bil najbolj zahteven, poteka pa preko gladkih plošč. Mi smo ubrali varianto z detajlem, ki smo mu brez pomislekov pripisali oceno V.

Sledilo je samo še plezanje zajede v zadnjem raztežaju. Tudi tu je bila super skala. Iz za oblakov se je končno pokazalo sonce in kar malo žal mi je bilo, da smo bili že na vrhu. Sledil je še krst za mojo prvo hribovsko smer, malica in sestop.

Sestopili smo po poti skozi Bornove tunele in po melišču do avtomobila.

[wdgpo_plusone]