Ker že dolgo nisem ničesar objavil in se posledično čutim “dolžnega” še svojih zgodb za vnuke, sem se nocoj odločil, vsaj par njih podeliti in strnit v tale kratek sestavek.

Plezalo se je kar nekaj to poletje, med drugim sem se udeležil tudi odprave AO Tržič v Črno Goro, katera je bila super izkušnja, prava avantura, ki kliče po ponovitvi. Par besed o tem, sem namenil že v članku o vzponu v smeri Šimenc-Škarja, a tam sem vse skupaj le ošvkrnil. V Črno Goro smo se odpravili: Miha Zupan, Slavko Rožič, Janez Primožič, Slavko Frantar, Iztok Tomazin, Rok Lipar, Marjan Vešligaj, Urh Primožič (vsi AO Tržič) in seveda jaz. Na dan prihoda smo si vzeli čas za ogledno turo sten, kaj reči, stene, katerih višina se bohoti od 300 pa vse do 700m, so več kot vabljive, nasploh ob podatkih Črnogorskih alpinistov, da je večina, vsaj nam vidnih in zanimivih linij, še prostih. Zvečer se zberemo v taboru in malce debatiramo o planih za naslednji dan, vsak ima ogledano svojo linijo, le Čopek sedi in molči tam na strani…pa saj nam je vsem jasno, da naslednji dan ne bo le peljal muckov ponovit Četverac. Zjutraj vstanemo zgodaj…prezgodaj, samo vseeno bolje, kot popoldansko kuhanje na 30 stopinj. Z Mihom se odločiva za izrazit steber. Vstopiva in kot vedno, če sva že tukej pa dejva…skala kot bi plezal v Pakli, par raztežajev in že sva pod detajlom smeri…težave segajo vse do VI stopnje pa še kak plus, nato pa prideva do previsa, v katerem si pomagava z tehniko, prečka v levo in po sistemu zajed vse do vrha. Smer poimenujeva Slovenski steber. Sestop…Miha je že tako ali tako več kot uveljavljen alpinist, samo malo kdo pa ve, da je mojster tudi v sestopih…ekspresno sestopiva v 1h nazaj v tabor. Istega dne nastaneta še 2 novi smeri v teh res izjemnih stenah: Slavko Rožič in Iztok Tomazin preplezata Tržiško smer, Janez in Urh Primožič naklofata Montenegro experience, medtem ko so Čopk, Tuši in Lipar splezali varianto Četverca.

Omenim lahko še Zajedo v Veliki Mojstrovki, ki jo je Miha izbrskal iz arhivov starih Alpinističnih novic in Čopkovega zarisa v lastnem vodničku. Gre za izrazito zajedo v zgornjem delu stene, levo od Stebra revežov, po katerem tudi vstopiva…prva sta jo plezala Boris Krivic in Branko Komac, davnega 1968…kaj reči o taki mojstrovini mojstrov…lepa, naporna in na žalost pozabljena…smer nima veliko ponovitev, kar je dejansko krivica taki liniji. Zgornja zajeda v Zajedi poskrbi za plezanje konkretne VI, pri kateri se stalno spogleduješ s sedmico…skala je…ni slaba, tako da se da…ni pa vredna pretirane hvale.

Plezala 6 ur, Gregor Klančar in Miha Zupan (AO Tržič)

Pa, da ne bo sedaj to postala celotna kolumna, bom izpostavil še Direktno smer v Špiku. Moja tiha želja že nekaj let in življenjska želja Bugya. Poznava se že kar nekaj let, plezamo in treniramo veliko skupaj, pa sem enkrat zasledil v pogovoru, da mu je Špik res blizu že od malih nog in da, če se bo le dalo, ima željo preplezati eno smer v tej markanti gori Martuljške skupine. Pa se dogovorimo in odpravimo novi avanturi naproti. Odločimo se za popoldansko varianto, se pravi do bivaka pod Špikom, polpenzion in naslednje jutro v steno. Do bivaka poteka gladko, budi se novo jutro, tudi v tem, začetek poteka gladko, potem je tu Zelena glava… do Dibonove police potek ni več tako namazan, a kot vsak orkester se tudi mi uigramo in samo smer splezamo v pravi simfoniji. Klasika vredna svojega naziva, zgornje zajede poskrbijo, da si stalno ogret, ko pa kljubuješ še mrazu in nohtanju v steni, ti gredo po glavi samo še misli o tem, kakšni mojstri so bili tile tastari…Mira (ironično ime tudi moje matere) Debelakova…toj pa bla baba pa pou!

Plezali, Gregor Klančar, Rok Tičar (AO Kranj) in Bugy

Vmes je bilo še kar nekaj smeri, 2 obiska Paklenice in seveda ogromno popitega piva in poželjivih pogledov s prelestnimi gospodičnami, pa naj bo to na eni ali pa drugi strani šanka…sedaj pa Čakajoč Zime