Priznam, sem ujetnik časa in ta ni nikoli na moji strani. V slogu zgornjega naslova, takole že cel mesec premišljam in se spominjam naše ”Pakle”. Ko prebiram že tedne stare mail in berem o taboru ter gledam slike iz betonaže se mi poraja vprašanje? Kako smo se imeli, kaj novega smo doživeli in okusili. Kaj je tisto kar nas vleče dol, kaj je tisto, kar opravičuje naše obiske ”Pakle”. Kaj je tisti odgovor, ki ga daš nekomu, ko te sprašuje zakaj sploh rineš dol. ”Fantje važne so zgodbe” je reku Franček in tukaj je moja.

Moja zgodba se začne pred samim odhodom. Ko v deževnem popoldnevu pregledujem vremensko prognozo za Hrvaško in ugotavljam, da se nič kaj dobrega ne obeta. ”Frikoti”, ki jih imam v avtu so mi itak že odpovedali. Ne rabiš bit ravno geni, da pogruntaš da na mrzel in deževen dan ne paše pit pivo in peči čevapčiče. Pa saj jim niti zameriti ne morem, saj sem sam istega mnenja. Ko se le igram z mislijo, da bi vse skupaj odpovedal pa mi zazvoni telefon. Pogledam neznana številka, ”to je zihr Jajo” si rečem. Kadar pride iz Londona nima telefona pa vedno kliče iz drugega. Tega sem se že navadil, vedno ko ga pokličem nazaj moram njegovi babici ali pa mami razlagat, da je vse v redu, da nič ne prodajam in da bi rad govoril z Jajoto oziroma kako že… Matevžem.

Seveda Jajo ves naspideran in polen dobre volje mi razlaga kako je na tabor pozabil vzeti vino in da je doma že pripravljeno. Pa bolj ko mu dopovedujem da ne grem, bolj mi razlaga da ni problema da je že vse v flašah in pred bajto pripravljeno za pobrat. No v tistem se pa le slišim še z Robijem še enim sotrpinom, ki so ga tudi pustili na cedilu. Ni bilo kaj dosti pogajanj on gre po vino jaz pa ga poberem 1.5. ob 6:00 pred hišo, da skupaj odrineva proti ”Pakli”.

Pot poteka brez večjih posebnosti. Pred Plitvičkimi jezeri pobereva še 2 štoparja (Poljaka), ki jih raje hitro zamenjava za 2 Francozinji. Žal punce ne znajo kaj dosti angleščine, zato se z Robijem raje pogovarjava kaj in s kom bova plezala. Debata se razvname in skoraj pozabiva na najini sopotnici na zadnjem zicu. Če se nebi vsake toliko časa zahihitale bi jih še pozabila odložiti. Pot je minila hitro in že sva ob 9:00 iskala burek po Starem gradu (misija nemogoče). Ob 10:00 so se začeli počasi prebujati tudi ostali člani. Hitro smo se dogovorili kdo bo plezal s kom. Načelnik nas je vse opozoril naj ne plezamo predolgo saj se vsak dan po drugi uri ”vščije ku iz škafa”.

Jaz sem si zamislil, da bi šla z Ireno plezat smer Bračna (oziroma zakonska od Nejca Zaplotnika). Glede na to, da prvič peljem svojo tečajnico na turo, bo ta ravno prava da zapečativa navezo. Smer je sicer dolga, vendar sem bil mnenja, da je ne bova predolgo plezala. Sicer pa bova videla, če bo gužva bova šla pa kaj drugega. Ko prideva do vstopa skoraj ne morem verjeti, celotna zahodna stena Aniča Kuka popolnoma prazna. Škoda bi bilo, da nebi izkoristil te edinstvene priložnosti, plezati sam v tako veliki steni. Upam samo da niso vsi bolj pametni od mene in se niso podali v steno zaradi slabe napovedi vremena. Na vstopu sta se nama pridružila še Jajo in Robi saj je bila njuna izbrana smer mokra.

Robi in Jajo plezata prva. Raje vidim, da mi nihče ne stoji za ritjo in me čaka. Druga začneva midva. Raztežaj za raztežajem jima lepo slediva in ju za spremembo midva preganjava. Po četrtem raztežaju prideva pod detalj smeri, ko se Jajo kot drugi guzi skozi kamin in glasno kovne in sopiha. Po tihem se vprašam, le kako bo Irena prišla tukaj čez? Nato pa zagrmi in iz neba začnejo padati debele dežne kaplje. Zdaj sva postavljena pred dejstvom. Ali nadaljujeva ali zaključiva in začneva s spusti dol pod smer. Irena hladnokrvno odgovori: ”Ja kaj? Gremo naprej!”. Evo vidiš to mi je všeč gremo naprej, to je pravi duh. Moram priznat, da sem nisem še nikoli plezal po dežju. ”Človek se navadi žival pa crkne”, bi rekel Šrauf. In sva šla. Hitro sva se navadila vremenskih razmer. Če zanemarim dejstva o Ireninem padcu v detajlu in reševalnem škripčevju nama le ni bilo tako hudo in iz smeri sva srečno izplezala. Ni boljšega občutka, ko prideš na vrh lačen, utrujen in ves moker. Pogled na soplezalca pa ti pove vse. Vidiš da je še v slabšem stanju kot ti, vendar z iskro v očeh, ki ti pove da je dal vse od sebe in premaknil svoje meje. Še stisk rok ” Irena svaka čast, danes ga pijemo” in že sva bila pri Dinkotu z ostalo ekipo na pivu.

Zjutraj se zbudim z bolečim grlom in težko glavo, spet sem preveč spil. Nič kolikokrat sem si že rekel, da pred plezarijo na pijem. Pogledam iz žabje perspektive proti kavču kjer leži Jajo. ”Danes greva nekaj lahkega”, kot bi mi bral misli ga pogledam in mu brez prerekanja potrdim. Na parkirišču pred apartmajem se počasi pakirava, ko do naju pride Robi. Pravi da je ostal brez soplezalca in da nima pojma kaj bo počel. Skupaj razpravljamo o opcijah in ostalih navezah, ko z Jajotom dobiva genialno idejo. V stanju kakršnem sva, nebi bilo nič narobe če bi si najela vodnika, ki bi plezal v vodstvu midva pa bi lepo uživala na štantu in se šlepala kot druga. Kot nalašč je Robi ravno pravšen za to nalogo. Naveza treh – eden se muči, druge dva pa pametujeta in se zabavata na račun prvega.

Cilj: Aniča kuk, Stup, Danaja, če bomo hitri in bo vreme zdržalo pa nadaljujemo še po Brid za veliki čekič do vrha. Drvimo tja, da bi ja prišli prvi. Kot za las pridemo do vstopa pred Poljakom, ki je zašel in prišel malo previsoko pod smer. Hitro se navežemo in Robi že pleza. Medtem pa z Jajotom degustirava doma narejene ne ravno okusne Poljakove piškote. Štrik cukne in Robi nama že daje znak naj plezava. Še dobro da sva si najela profesionalca, tako lahko hitro ”spizdiva” iz štanta še preden nama Poljak ponudi drugi krog piškotov. Mogoče mu delam krivico, če ga nebi včeraj toliko pil bi mi ostalo še nekaj okusa v ustih in bi bili morda tudi piškoti boljši.

Plezanje mineva hitro in moj glavobol počasi izginja. Vrh Stupa dosežemo prvi. Ne nadihamo se še dobro zraka, ko mimo nas že prihiti možakar in se zapiči direktno v naše sidrišče po katerim bi nadaljevali smer Brida. Pika na i pa je bila ta, da je z seboj privlekel dva tečajnika. Pa smo dobri za pol ure, v prijetnem sončku, ki nas je grel na stupu se s tem nismo preveč obremenjevali. Prišel je čas ko je bilo potreba nadaljevati. V vstopni prečki nismo imeli veliko težav, žal tega ne morem reči za naše predhodnike. Dva Avstrijca, ki sta prišla za nami in se postavila v vrsto sta se pravilno odločila in od abzajlala v dolino.

Po koncu šestega raztežaja, ko je bilo vse težko za nami in smo imeli samo še štiri raztežaje do konca je zagrmelo in iz neba se je ulil dež. ”Pa ponovimo vajo iz prejšnjega dne”, sem si rekel in raztegnil astronavtsko folijo. Še dobro da smo imeli prostorno stojišče in smo se lahko vsi trije stlačili pod folijo. Naveza pred nami se nam je kar malo zasmilila. Ujelo jih je ravno med plezanjem spolzkega kamina. Nič, za nas se je zaključila plezarija.  Najboljše bo da se ob prvi priliki spustimo dol, smo si rekli. Medtem ko nas je zalivalo, smo se zaviti v celofan na glas režali trenutni situaciji.

Nevihta se je umirila in prišel je trenutek akcije. Ni bilo časa da bi zabušavali, hitro smo se lotili priprav za abzajl. Žal se nam je že pri prvem abzajlu zafecljal štrik. Med reševanjem zafeclane vrvi pa se je spet ulilo na nas. Kakšen čuden občutek, po telesu so se mi hkrati pretakali valovi vročine in neznosnega mraza. Prsti na roki me sploh niso ubogali in razmotavanje vrvi se mi je zdelo da traja in traja. Na drugem abzajlu ni bilo več zajebancije, vsi trije smo drgetali na pol metra široki polički. Robi ima verjetno na to poličko še najlepše spomine, saj ga je dežni slap tako zalival, da se je revež že utapljal. Na tretjem abzajlu sem se moral zaviti v folijo da sem se sploh segrel in pričel pripravljati za naslednji spust.

Dež in veter sta nas neusmiljeno napadala in ničesar nismo mogli storiti. Bili smo na sredini stene, kjer ni bilo zavetja in nobene druge prilike za umik kot dol v dolino. Da bi se izognili podhladitvi med spuščanjem, smo se greli tako, da je sredinski pripravljal vrv za spust ostala dva stisnjena ob njega pa sta držala folijo iz strani. Uspelo nam je ohraniti telesno temperaturo in trezno glavo. Imeli smo samo še en spust do konca, ko se nam je pripetila smola. Pri vlečenju vrvi se je po dobrem metru in pol vozal zataknil za skalo in nikakor nismo mogli dobiti vrv ne dol ne nazaj gor. Še dobro da smo bili že umaknjeni iz prepihnega grebena in tudi dež je že ponehal. Po kratkem razmisleku mi ni ostalo drugega, kot da nazaj v varovalo vpnem obe vrvi in se poskušam nekako samo varovati medtem, ko plezam nazaj gor proti sidrišču. Srečo sem imel to, da je smer spusta potekala ob zadnjem raztežaju Denaje in plezanje ni bilo pretežko. V teniskah in ves premočen sem nekako poplezaval in tehničaril vse do vrha smeri. Vozel zataknil v čudovito stransko lusko nekaj metrov pod sidriščem me ni presenetil. Nikoli nisem bil ljubitelj abzajlov posebej pa ne tistih, ko se umikaš iz stene. Še sreča da se je vse dobro končalo. Naša kalvarija se je zaključila v avtu, vsi trije smo se smejali meni. Avto sem vozil samo v gatah, saj sem imel obleke popolnima premočene.

Dogodivščina se je končala srečno ter uspešno tako kot naš skupni tabor. Pravijo, da se človek nauči največ iz svojih napak. Tako smo skupaj prišli do zaključka :

• Da bomo vedno hodili v hribe, ko bo lepo vreme. NE.
• Da bomo vedno poslušal in ubogal načelnikova priporočila. NE.
• Da bomo vedno obračali, ko obrnejo Avstrijci. NE.
• Da bomo vedno pri sebi imeli avstronavtsko folijo. JA.
• Da bomo vedno v vsaki situaciji ohranili trezno in zdravo pamet. JA
• Da se v takšnih razmerah kalijo alpinisti. Ja

Matej Balant