Malo z zamudo, pa vendar; doživljajski spis…

Krenili smo v sredo malo čez peto uro zjutraj. Ker se je kot vedno mudilo, je moral jutranji cigaret počakat do Petrolovega servisa Pod smreko. Fanta sta vedela, da bom brez zajtrka sitna, zato sta nam privoščila malenkost daljši postanek, ki je služil še zajtrkovanju.
Avto smo parkirali malo čez sedmo uro. Destinacija je bila znana. Kogel, Virensova smer, 160m; IV/III in kot piše v plezalnem vodničku: „Težko je najti primernejše prizorišče za plezalni ognjeni krst!” – Moj seveda! Dostop do vstopa v smer je bil dolg dve uri, gosta megla, ki je vidljivost skrčila na nekaj metrov, pa nam ga je še dodatno podaljšala in otežila. Pod izkušenim očesom navigatorja Jajo Jajoviča smo le prišli do vstopa v smer. Sama sem se preoblekla, vendar še vedno zmrzovala saj sonca ni bilo od nikoder, Robi pa se je lotil svojih premočenih čevljev. Pa smo šli…
Do gredine je smer lažja, raztežaji so ocenjeni s III in IV-, vse skupaj pa je kar krušljivo. Plezanje je potekalo po “šolsko” kjer je Jajo plezal kot prvi, midva z Robijem pa za njim. Slednji se je kot vedno dobro znašel in plezal za mano, bojda zaradi lepšega razgleda, vseskozi pa mi je velikodušno dajal nasvete in napotke: „Oporno plezanje Eva, O P O R N O!” „Razumem g. Starejši Pripravnik!”
Ko smo prispeli na gredino smo prvič začutili sončne žarke saj smo končno priplezali nad meglo in odprl se nam je čudovit pogled na okoliške vršace. Po fotošutingu in malici nas je pozdravil še orel, ki je nekajkrat zajadral mimo nas. Smer je od gredine dalje pravi plezalni bombonček, zajeda nič več tako krušljiva, lepša, bolj previsna, ocenjena z IV-. Vsekakor najlepši del v celi smeri in ravno, ko smo se, vsi “razrajcani” zaradi zadnjih dveh raztežajev komajda dobro ogreli, se je vse končalo. Vrh, konec!
Kakor se spodobi, je bilo nebodigatreba punco potrebno krstit za prvi večraztežajni dosežek in v tem trenutku naj pohvalim fanta, da vsa moja prizadevanja, ki jih je bilo kar nekaj, niso spremenila dejstva, da so se črne pike preštele in sem dobila pet udarcev po riti ali kakor bi temu rekla moja babica, lepe batine. Filmček in vso dokazno gradivo o marogasti riti ne prilagam, da ne bo ta članek izpadel podoben kakšnemu mesenemu mesečniku za moške.
Z željo po sprehodu in v uživanju čudovite flore in favne smo sestopili mimo bivaka pod Grintovcem in Cojzove koče, za kar smo rabili nekje uro in pol, mogoče malo več.

…Odpujsali so naprej v dolino, na dobro vino za okrepčilo…

Hvala Robi in Matevž, prvega ne pozabiš nikoli!

Eva Djaip, l.r.

[wdgpo_plusone]