Smer je že pred dobrim mesecem določil inštruktor (v nadaljevanju Blaž), potem pa ga cel avgust ni bilo v Sloveniji, ker je vodil v švicarskih in francoskih Alpah. Na koncu nam (jaz, Blaž, vreme) je le uspelo najti skupen termin in tako sem ga v soboto zjutraj pobral v Lescah, nato pa sva se odpeljala do tretjega Vršiškega ovinka, kjer je bilo najino izhodišče ture. Do severne stene Škrlatice sva dostopila mimo koče v Krnici, nekaj časa nadaljevala po markirani poti Špiku, nato pa po brezpotju v veliko Dnino. Za to sva potrebovala dve uri. Smer se ne začne v vznožju stene, ampak je treba najprej splezati na slabih 100 m visok »podstavek« stene, ter jo s poplezavanjem gor in dol po policah célo prečiti. Plezanje ni težko (II-III), vendar z gruščem posipane police, izpostavljenost, ter orientacijske zanke poskrbijo, da korak ni prehiter in preveč brezskrben. Na koncu je sledil še 20m spust po vrvi na začetek smeri. Za to prečenje stene, ki sva ga seveda opravila nenavezana, sva potrebovala dve uri.

Smer se začne v neki gruščnati kotanji in poteka prve štiri raztežaje po ogromnem kaminu. Tukaj sem našel edine tri kline v smeri. Eden je ležal na tleh, dva pa sta bila nabita na sidrišču. Vse nadaljnje varovanje in sidrišča sem potem urejal z zatiči, metulji in klini, včasih pa se je našel tudi kak zagozden kamen ali stabilen rogelj. Smer iz kamina nad škrlatiškimi gredami preide v razmeroma širok steber kjer plezaš vse od zajed, plat, poči, do manjših kaminov. Kvaliteta skale niha od popolnoma podrte do dokaj solidne, v povprečju pa je bolj slaba, zato je potrebno preveriti vsak stop in oprimek. Temu primerna je potem tudi hitrost plezanja. Na sredini smeri sva se razvezala in solirala dva raztežaja dvojke, nato pa spet nadaljevala v navezi. Vse raztežaje z izjemo zadnjih dveh, kjer se je Blaž odločil da preveri, če znam tudi varovati napredujočega, sem plezal v vodstvu. Za samo smer sva potrebovala 6 ur. Smer se zaključi na nekem vrhu brez imena, med Rakovo špico in Škrlatico in je odsekan na vseh straneh razen na eni, kjer vodi podrt greben na vrh Škrlatice (1h). Da sva sestopila iz tega vrha, sva eno uro plezala navzdol neko grapo, ki bi bila v vzponu prav lepa smer. Najprej sva nameravala iz  Zadnjega dolka nadaljevati po markirani poti čez Rdečo škrbino na Kriško steno ter po ferati čez njo nazaj v Krnico, vendar sva po ogledu karte ugotovila, da je ta varianta nečloveško dolga in da vmes narediš en kup brezveznih višincev (gor, dol, gor, dol), zato sva se raje odločila za sestop v dolino Vrata. Blaž je nato uporabil svoje veze, ter nama priskrbel prevoz iz Vrat do avtomobila pod Vršičem.

Nekih hudih cak ni bilo. Na dostopu sva rekla eno al pa dve o poznavanju gorstev (hribi v okolici) in je ugotovil da s tem nimam težav, kar se pa plezarije tiče je pa tudi sam povedal da ni on zato tam, da bo nekoga jebal v glavo in da se hitro vidi kdo je ali ni za ta šport. Skuliran model uglavnem z ogromno izkušnjami (7 odprav v himalajo, 2x aljaska, še in še vodenj…), tako da na koncu tura sploh ni izpadla kot nek izpit, ampak normalna plezarija. Pa pivo v Aljažu ni še nikoli tako pasalo 😉

Pripravil: Gregor Šetina

[wdgpo_plusone]