Po dolgotrajnem razmišljanju ter iskanju južnih sten z daljšimi smermi mi je Gregor predlagal Sivi ideal v Jerebici. Na plezanju.net sem steno že prej opazil ob pregledovanju južnih sten in ko je padel predlog in sem jo našel v Miheličevi knjigi Slovenske stene, je nemudoma postala interesantna…smer je po opisu konstantna V-ica, ne samo en raztežaj ali par njih ki ji dajo težavnost ampak z izjemo parih IV-ic kar vsi. To je to, mi je utrnilo.

Povem Andreju idejo, namen in nimam težav pregovorit ga od prečenja Zeleniških špic ki so bile v scenariju pri ferajnovskih kolegih. Pač pejmo nekaj zlest, ne pa sprehajat se…kar sicer načeloma tut ni slabo ampak plezarija je pa le v prvem planu.V startu sva le midva in zadnji moment se nama pridruži še Matej. Super. Plezarija take smeri v troje je vedno svojevrsten užitek saj vodečega na štantih vedno bodrita dva 🙂 Zmenjeno torej.

V petek delam popoldne in ko pridem domov vržem skupaj opremo ki sem jo že poprej pripravil. Ne najdem fakin čelke in spakiram nek nadomestek nje od brata. Za silo bo dobra, si rečem. Nekaj pred polnočjo grem spat in že čez dobre 3 ure me zbudi budilka. Zmeden spregledam, prvi moment nič jasno, vržem nekaj vode v obraz, spečem jajčka, zrihtam opremo, me pobere Andrej, pri Mateju se sestavimo in že smo na poti.

Po cca 2,5 ure vožnje smo v Logu pod Mangartom in po majhnih logističnih težavah najdemo izhodišče za Dom v Možnici. Dostop sam je mukotrpen, skoraj zgodba zase, saj je treba grizt kolena po brezpotjih in presušenih hudournikih in zaradi samega gozda, ker pač ne vidimo stene, tudi orientacijsko zajeban. Za nameček proti koncu sledijo še skalni skoki ki so že sami po sebi nekakšen uvod v plezarijo. Po cca 2,5 ure prispemo pod steno. Pogled nanjo in samo smer je veličasten. Vrh zakriva megla a to ne pokvari navdušenja na očitne zajede in kamine, v katere smo namenjeni. Pomalicamo in pripravimo opremo.

Ker sem se že prej sam namenil bit prvi v navezi prve raztežaje, ker me je zanimalo kaj je z tisto V-ico, A0 oz. A1 v drugem cugu, soplezalca nimata težav s tem, mi prepustita vodstvo in že smo v smeri.

Po uvodni IV-ici  sledi nekakšna platkasta navpičnica z enim samim klinom v njej. Malo zbegan, češ ne more bit to A0 ker se niti nimaš za kaj potegnit, tisto nekako plezalno nesegret stresem čez in že se najdem pod streho in malo kasneje sta soplezalca že pri meni. Strinjata se da tisto ni bilo glih tako lahko in že so oči uprte v streho ki se boči nad nami. Gledam in tuhtam kako bi se je lotil in…krenem. Grem podnjo, jo podprimem, se zguzim na desni del nje v platko in se nekako po desni strani zguzim čez. Napeto in sopihajoče ampak še vseeno ne vidim kje je tukaj tista A0…jebiga, gremo dalje.Andrej in Matej pridihata za mano in pravita da je bila streha kar zajebana.

Že smo pod kamini.Ti so skoraj spet poglavje zase saj je gvozdenje, zatikanje, upiranje na rob njih in plezanje po platkah ob njih lep primer tovrstne plezarije in poslastica za ljubitelje le-teh. Ljubitelj kaminov je pravzaprav, po moje, težko bit. Lepo jih je vidit od spodaj in veseliš se plezarije v njih in veš da se jih moraš, če se le da, lotit malo po razu njih, oporno…potem pa prideš vanj…in se zarineš v njega da se fakin haklaš z ruzakom in se zahaklaš, še kaj strgaš na sebi po možnosti in popizdevaš in greš malo ven pa naprej probaš po desni ( ali pač levi ) pa so fakin platke, pa še klini, varovanje, so po možnosti zabiti kje notri v kaminu in se greš zahaklat nazaj noter…če maš “srečo” naletiš notri še na kaj mokrega, mahastega in veselje je popolno. No mokro pa mahasto tukaj ni bilo. Ne še.

No in pol splezaš čez. In si vesel. Ko barvni radio 🙂 In pol vsi “veseli” priplezajo za tabo in že so tu novi problemi, veselje.

Zguzimo se čez nek balvan, ogromen kamen zagozden v kaminu. Najprej ga probaš čim manj tikat pol si pa rečeš “pizda, če je do zdej tle bil po ga menda tut moja malenkost ne bo premaknila, teh vsaj 5 ton materiala” in ga primeš pa potegneš čez. Brez problema.

Znajdemo se na lepi polici in pred nami nova zagonetka. Gledam platko na levi in previs na desni pa mi ni najbolj jasno kako bi se ga lotil. Direktna varianta je previsna pa nič pametnega za prijet. Probam z leve po neki luski v omenjeni plati pa tut ni glih nekega uspeha. Gledam in se čudim par minut. Andrej in Matej predlagata neko poličko ki se kaže v luski in je treba malo skočit nanjo. Skočim torej in jo potipam z desno roko. Dobra je. Primem jo z drugo roko, z desno roko en minimalček, desno nogo v omenjen previs, leva najde poličkico in se nekako povišam. Neugodno, za moje pojme vredno več od dane V ocene. No težavnost nato popusti in pridem na eno tako lepo travnato, grmičasto polico kjer je prav lep plac za piknik ali pač kaj drugega…

Andrej in Matej prideta za mano, pomalicamo in čas je da krenemo dalje. Naslednjih par raztežajev je malo zagonetnih, ne ustrezajo glih opisu ampak dejstvo je da smo v pravi smeri. Pride cug zajede ki ima samo poč poraščeno z mahom pa tut kaplje ti lepo na glavo in kasneje rata mokro pa varovanje je malo omejeno ampak gremo dalje. Plezamo po zajedah ki se začnejo postavljat čedalje bolj navpično dokler dejansko ne plezamo navpičnice z elementi previsa.

Plezarija pa prekrasna, skala huda, za stopit na trenje krasna, šalčke, plate…na momente plezam kot v športni plezariji, si privoščim gibe ki si jih sicer v hribih naj ne bi, tako uživam.

Najlepši, najstrmejši, navpični cugi so prihranjeni za konec. Zadnjih nekaj ima oceno V+ vendar jim z lahkoto dodam kak +, torej čiste šestice. Dejansko se sicer vedno najde kaj za prijet, sicer minimalnega, imaš celo podprijeme, kar sicer ni ravno domena hribovske plezarije, skala je vrhunska, kar vriskam ko lezem, si pojem in požvižgavam in na momente kar preveč hitim in pozabljam varovanje dat noter…skala sicer namenska za frende, res so prav prišli, tudi sidrišč več naredim z pomočjo njih. Predzadnji trije raztežaji so res Raztežaji…tukaj se vidi al si ali nisi.

Navpična zajeda (spodaj slika ) ki preide v razbito prečko in viseče sidrišče. Notri dva dobra klina, pod nogami pa ena travnata krtina ki se mi maje ko delam sidrišče. Krasno. Ko se vpnem zadiham lažje. Ko Andrej in Matej prilezeta za mano sta vidno napsihirana in Matej predlaga da sidrišče ojačam še z frendom. Ok ajde, poka je na voljo, naredim še to. Zebe me, tresem se in vprašam ju če mislita da moje drgetanje kaj šibi, škodi sidrišču. Pravita da nisem smešen. Ženeta me dalje.

Ok, se zrihtam, malo zaploskam in popiham v roke, saj je že začelo hladit ter se lotim predzadnjega raztežaja. V bistvu je zadnji še korekten saj je zadnji neka lahka IV. Predzadnji raztežaj se tudi nagne navzven v štartu pa tut za prijet ni več obilica krasnega skalovja, preide v malo razbitja in potem spet v krasno zajedo, kaminček. Do konca njega sledi še nekaj krasne plezarije in že sem na polici. Spontano zavriskam ko en kekec in smeje se mi kot kretenu.

Ko Andrej in Matej prideta za mano poplezamo še tisto štirico in nekaj šudra do vrha in že pade mrak. Nadenemo čelke, hvalabogu mamo pametne telefone z LED svetilkami in se podamo na vrh Jerebice. Gor smo ob cca. 8-ih, potem sestopamo cca. 3 ure in doma smo ob 2 zjutraj. Skoraj celih 24 ur v pogonu. Đombe 🙂

Skratka smer je vrhunska, top 3 kar sem lezel v hribih. Priporočam jo vsakomur ki je že lezel kdaj VI-ice v hribih.

Lp Robi

[wdgpo_plusone]