Letošnja zima zopet drugačna. Snega malo, mestoma nepredelan, le redke grape so plezljive, ledu pa tudi od nikoder. Z koncem januarja se je nekaj začelo zelo počasi delat. Jasno govorimo o lednih slapovih, ki so za alpinista poslastica in traja po navadi če imamo seveda srečo, kak mesec na leto. In ko smo že mislili, da z ledom letos ne bo nič, so pricurljale prve informacije ob koncu januarja, z enomesečno zamudo se led pričanja povezovati. V društvu pričnejo zvoniti telefoni, gremo, k to ne bo dolgo zdržalo. Sklic takoj za sredo, kdo dobi dopust. Tomaž, Brane in Igor, direktno v Sinji slap. Če je kaj narejeno, pol je to, sem odločil. Itak po ta novem je pristopa skoraj od jezera, torej dve uri. Slap narejen po vzoru zadnjih let, sem in tja pomanjkljivo, prvi skok votel z veliko luknjo zgoraj, toda stabilno. V zgornjem delu lepo, lahko, na koncu standardno zmanjka par metrov ledu in si mislil, da je konec nevarnosti. V smeri smo bili verjetno druga naveza letos, v ledu sicer skoraj ni bilo sledu, prav tako ni bilo sledu kje poteka sestop. Pa smo tam, pravilo veli! pozimi ne hodi v gore, če jih ne poznaš poleti! Uspešno smo sestopili v dvojni časovnici in vsi smo se strinjali, da je bil sestop enako nevaren kot slap. Veseli k avioni za prvo ledno turo. Telefoni zopet zvonijo, kako je bilo, kakšen je led, mi gremo pa jutri, ker večer ni bilo časa, a gre kdo zraven? Zjutraj sem že sedel v avtu proti Logarski dolini. Baje, da je nekaj narejeno so rekli. Kot prvo super je bit v dobri družbi prijateljev alpinistov, če se pa še kej spleza pa toliko bolje. Udeležba: trio načelnik. Splezamo kar je za splezat, ni slabo, so rekli, da letos ne bo slapov, jaz sem splezal že štiri, jutri je nov dan.

Avtor: Tomaž Z.