Med tednom začnemo izdelovati viked plan.

Makaronijada

Sobota: a gremo pogledat mal slapove pod Prisankom, pa pejmo…dogovor je dogovor in ob 8h smo pri koči na Gozdu. Skobacamo se iz avta, ko naekrat pridrvi četa AO Kranja, tečajniki, pripravniki in inštruktorji (imeli so skupno turo). Robo hitr zložimo skupej in gas pod steno…vse, da bomo prvi vstopil…sanje se razblinijo, saj je bila v slapu že vsaj ena naveza Italijanov. Plezamo v dveh navezah, jaz in Borut in Matej z Nastjo.

Borut zarine v prvi raztežaj, brez problemov smo že na štantu…dogovoriva se, da plezava “cug cug”, tako da 2. pade name, kr oreng raztežaj, za zaključek v ozko grlo in do štanta…uf, zanohtal, na štantu ob vseh radostih vračanja prstov nazaj k življenju ječim in vpijem. Sveča v tretjem raztežaju ni narejena, zatorej obvoz na levo, po slapu gor, obvoz na desno in smo pred zadnjim raztežajem…ves čas pa nas lovijo “makaronarji”, glasni, predrzni, brez alpinistične etike s kulturo v ruzaku…prehitavajo našo drugo navezo, šraufajo med naše štant šraufe, hodijo po naših gurtnah…kaj čmo…tudi taki se najdejo v objemu gora.

Pred nami je še zadnji raztežaj, če je spodaj v prvem “cugu” po nas rahlo teklo, so bile v zgornjem raztežaju razmere več kot zadovoljive.

Primahamo do vrha, skupinska fotka, in abzajl v dolino, v kočo na pivo in se vidimo v novi vojni….ta je bila na sporedu že v nedeljo. 🙂

Plezali smo: Matej Fugina (AAO), Nastja Vidic (AO Kranj), Borut Ambrožič (AO Radovljica) in seveda Škrat izpod Gorjancov.

Venni Vidi Abzajl

Med tednom pa sem se dogovarjal tudi z Miho, da bi se podala v eno izmed Begunjskih klasik in sicer Kozorogovo smer. Ker razmere prej niso dopuščale, se dogovoriva za nedeljo. Pridruži se nama še Nastja.
Ljubelj, 8 00 zjutraj…v avtu debatiramo, da je napovedan močan veter (po Behunjskem koncu je pustošil že v soboto), ki se bo čez dan okrepil. Stopimo iz avta…o fajn, sej ne piha 🙂
Zgodba je bila povsem drugačna…cel dostop nam brije v obraz, kar seveda konkretno podaljša časovnico. Pod steno se pripravimo, Miha se poda v prvi raztežaj, detajl, slednji je daleč od lahkega, še posebaj v takih razmerah. Spleza do štanta in že za njim kljubujem težavnosti, vetru, pršnem tuširanju in lastni psihi še jaz…zanohta, šrtant…deja vu bridkih radosti in čakava Nastjo…. Iz kamina neprestano na naju leti pršič, pa leti pa leti, štrik je že pod snegom….razmišljava naglas o nadaljevanju, skleneva da je prenevarno in ne bomo reskirali vlakca do podna…nakar Nastja pripleza proti štantu in sproži manjšo kložo…spogledamo se in enotno sklenemo…nazaj v domači gaj! (oz. epski zaključek par ovinkov nižje)

Kozorogova bo počakala…

Plezali smo: Miha Zupan (AO Tržič), Nastja Vidic (AO Kranj) in seveda moja malenkost.

 [wdgpo_plusone]