Datum: 02.07.2016

Izhodišče: Prelaz Vršič (1611 mnv)

Vrh: Nad Šitom Glava (2087 mnv)

Smer: Kranjska poč

Ocena / Dolžina: IV / III – IV   250 m

Plezali: Robi Krštinc, Rok Ruperčič, Grega Kostanjšek

Smer: Madonna

Ocena / Dolžina: V / IV-V   300 m

Plezala: Martin Jerman, Lovro Bobič

V soboto, dne 02.07.2016, smo se Grega, Robi, Rok, Martin in Lovro odpravili proti Vršiču s ciljem splezati severno steno Šitne glave aka Nad šitom glava. Naveza treh – Robi, Rok in Grega – smo imeli plan splezati Kranjsko poč, ki je ena lažje ocenjenih smeri v steni. To je bila namreč moja prva gorska tura in primerno temu, je bila izbrana tudi težavnost s strani Robija, ki je bil vodja ture. Martin in Lovro (II. naveza) sta potisnila glave v vodnik smeri in nista sprejela odločitve, vse dokler nismo bili že tik pod vstopom v Kranjsko poč. Takrat sta se odločila, da gresta splezat smer Madonna.

Napoved vremena je bila za popoldne slaba, zato smo se dobili ob 5h00 in bili ob 7h30 na Vršiču. Kljub slabim napovedim smo imeli sončno idilo, bonus pa je predstavljalo dejstvo, da je v nasprotju z našim sončnim vzponom, doma (v Novem mestu) padal dež. Iz vršiča se nato podamo na severno stran Šitne glave in ob 8:55 pričnemo s plezanjem. Med pripravami smo opazili, da so v steni že vsaj dve navezi in kmalu so pričeli švigati kamni mimo nas ter iz stene odmevati zvoki »pazi kamen!« Plezali smo: Robi prvi – le ta je nameščal varovala, Rok drugi, ki je varoval prvega, moja naloga kot tretjega plezalca pa je bila podiranje sidrišč ter pobiranje kompletov iz stene. Po 10 minutah v steni opazimo, da se še ena naveza treh spodaj pripravlja na plezanje iste smeri – nespametna odločitev saj je možno, da sprožimo kak kamen na njih. Kasneje smo prvega plezalca njihove naveze tudi spoznali – Petra iz AO Cerkno (starejša pripravnica), ki nam je povedala, da sta za njo v navezi še dva člana alpinista. Zelo prijazni plezalci, ki pa so bili kar precej glasni, zato sva z Rokom včasih komaj slišala Robijeve komande.

V mojih očeh je bil potek smeri Kranjska poč, kot opisan v nadaljevanju: prva dva raztežaja je bilo kar malo prelahko, kljub vsemu smo se varovali celotno smer. Potem pa so prišli na vrsto naslednji trije raztežaji, ki so bili popoln užitek – izpostavljeno, ravno prav težko (toliko, da je meni osebno predstavljalo nek izziv) in vse skupaj za nekoga kot sem jaz, prvič v hribovski smeri, izredno adrenalinsko. Neverjeten občutek je, ko stojiš oprt v skalo z razširjenimi nogami, plezaš na trenje in medtem pogledaš v dolino, kjer vidiš male pikice na pohodni poti ter spoznaš, da so to ljudje. Awesome!

Zadnji raztežaj poteka po grebenu, tam smo plezali po sončku in odlični, zares lepi, nekrušljivi skali. Ravno prav, da se malo izplezaš in dosežeš vrh. Med vožnjo proti Vršiču je Robi omenjal krst tečajnikov in mislil sem, da se šali. Oh, kako sem bil v zmoti – oba z Rokom sva morala trpeti vsak 5 udarcev z dvema pramenoma štrika! Nato smo še cca. eno urco malo pomalcali in občudovali razglede ter počakali na Martina in Lovra, da sta priplezala iz Maddone in dosegla vrh. Oba sta bila zelo zadovoljna z izbiro svoje smeri. Namreč, izbrana smer vsebuje zanimive prečke, večinoma dobro skalo in uživaški predzadnji raztežaj po zajedi. Madonna je zelo lepa smer, ki jo sestavljajo tudi zahtevnejši detajli. Smeri daje dodaten čar dejstvo, da je izpostavljenost večino časa zelo velika. Za konec smo se še skupinsko pofotkali in se po južni strani odpravili v dolino do avtomobila.

Zaključil bi z mislijo, da je bila celotna dogodivščina izredno zanimiva in vzpon zelo lep. Robi, Rok, Martin in Lovro – v veselje mi je bilo plezat z vami in upam, da bomo v prihodnosti še veliko smeri zlezli skupaj!

[wdgpo_plusone]

Zapisal: Grega Kostanjšek, AO Nm