Letošnja tura na Viševnik je za člane AO Novo mesto predstavljala nekakšne vrste otvoritev nove zimske sezone. Ob 8h smo se člani ferajna zbrali pred Qlandio v Novem mestu in se podali proti Bledu. Na poti smo pobrali še Mateja v Trebnjem in se prestavili v njegov avto – namreč Matej B. je mnenja, da je njegov avto premajhen, da bi se v njem stiskali  vse do Pokljuke, kjer je naša izhodiščna točka. Tako smo z avtom ob cca 9h30 Matej, Mojca, Grega, Matej B. in Jelka prispeli, do Rudnega polja na Pokljuki (1.347 mnv), se malo ogreli in nato pogumno podali proti Viševniku (2.050 mnv). Od daleč je bilo videti, da nekih snežnih razmer ne bomo imeli saj sta prejšnji teden toplo vreme in inverzija pobrala ves hribovski sneg. Preden smo štartali, nama je Matej z Jelko pokazal tudi pravilen način nošenja cepina na nahrbtniku, ki ga kot tečajnika do takrat nisva poznala, tako sedaj ni več straha da bi mimoidočemu raztrgala vetrovko!

Po cesti smo se držali še skupaj potem pa se čez smučišče pot kar lepo prične vzpenjati – tam smo se malo razšli. Sam sem ugotovil, da mi tempo Fakota, ki je prišel s posadko v drugem avtomobilu, kar ustreza in sem se tako prilepil nanj 🙂 Pričakoval sem sicer, da bo s časom malo upočasnil, kar se seveda ni zgodilo in sem kar lepo dihal celo pot (milo rečeno). Postanek sva imela eden ali dva, tako da sva odvrgla cunje saj je bilo vreme zelo toplo. Minuto, dve… sva že šibala naprej. V uri in pol sva dosegla vrh Viševnika – sam sem bil popolnoma premočen, spodnje perilo je bilo dobesedno za ožet. Na vrhu smo našli tudi Romano, ki je ta dan izkoristila tudi za tek na smučeh, in Jerco (članico PAK-a). Že lep čas nas je gor čakal tudi Šinki, ki je bolj kot ne tekel gor. Na poti je bilo zanimivo opazovati naravo in posledice inverzije – bolj kot smo se vzpenjali manj snega je bilo na poti. Vrh je bil čisto letni.

Na vrhu smo se malo spočili, poslikali in se dogovori o sestopu. Odločili smo se da sestopimo po drugi poti čez Srenjski preval. Ta pot je orientirana severno zato smo tam dejansko našli snežne zaplate in imeli priložnost malo potrenirati ustavljanje s cepinom. Jaz in Jelka sva se morala metati po zasneženem klancu (zabavno!) in uporabljati različne tehnike ustavljanja s cepinom – kako se ustaviti če padeš na bok, kako se ustaviti če padeš z glavo naprej, kako če padeš na hrbet nazaj… Skratka bila je zanimiva in poučna izkušnja, sam manever ustavljanja s cepinom pa je obvezno znanje v primeru zimskega hribolazenja saj ti lahko reši življenje.

Nato je bilo pred nami še cca. 1 uro hoje po poti nad planino Konjščica, od kjer se lepo vidi koča. Še spust skozi gozd in bili smo pri avtih. Tam smo se preoblekli in se malo raztegnili, da bodo mišice naslednji dan bolj spočite. Skupaj smo brez nesoglasij kaj hitro sprejeli odločite, da gremo na pivo saj se nam je na poti gor prav zares dopadla tabla ERDINGER na koči pred Rudnim Poljem. Tam smo, kot se to spodobi, spili eno pivo in se podali proti Novemu mestu. V Trebnjem smo se presedli v Matejev avto in se pred Qlandio razšli.

Vzpon na Viševnik nam bo ostal v lepem spominu. Pot ni težka predstavlja pa zelo lep trening pred kakšnimi bolj resnimi zimskimi vzponi. Seveda bodo spomini lepi tudi zaradi odlične družbe od katerih imamo vsi radi naravo, plezanje in hribolazenje. Sproščeno vzdušje, heci in trening ustavljanja s cepinom pa so tista pika na i, ki so naredili pot še bolj zabavno.

 [wdgpo_plusone]