Alpinistični odsek Novo mesto se je v spomin na naši članici, odpravil na že tradicionalni zimski tabor v Tamar. Vsako leto se potrudimo pokloniti našima preminulima članicama Nadici in Majdi. V letu 2014  ni bilo najboljših lednih razmer in tudi vreme nam ni bilo naklonjeno, da bi izvedli tabor. V letošnjem letu je bila zato želja še večja in narava nam je tudi naklonila dobre ledne razmere.

Zadnje dogovore glede odprave v Tamar smo dorekli na četrtkovem ferajnu. Najbolj pridni in ledu željni so se odpravili že v petek. Tako so Gregor Šetina, Matej Balant in Robert Krštinc – Džombi krenili proti Martuljku, da na petek 13. opravijo z Luciferjem. Seveda je mišljen prečudovit ledni slap, ki ga vidiš iz ceste na levi strani, ko se pelješ proti Kranjski gori. Težavnost slapu je WI 4, dolžina 210 m. Glede na to, da je trojica plezalcev zelo vešča so verjetno vlekli slamico kdo bo prvi zagrizel v led. Prvi in drugi raztežaj je pripadel Robertu Krštincu. Po fotografijah sodeč ni imel težav in tudi zeblo ga ni, ker ima nove Mammut čevlje. Prvo sidrišče so izdelali v votlinici. Naslednji raztežaj je še pripadal Robertu nato pa je vodstvo prevzel Matej Balant – Junior. Iz razgovora z Gregorjem sem izvedel, da zadnji del, ki ga je v vodstvu plezal on, ni bil najboljši in da so se malo pomatrali, da so izstopili iz Luciferja. Po končanem plezanju so se odpravili proti planinski koči v Tamarju.

Poleg zgoraj omenjene trojice sta se v petek prav tako odpravila na drug konec Gorenjske Srečko Šterk in Gregor Colarič. Njun cilj je bil Sinji slap, za katerega lahko iz lastne izkušnje povem, da je odličen za tečajnika in prvo plezanje v ledu. Plezala sta v treh raztežajih. Prvi do snežne rampe, naslednji po rampi do drugega dela slapu in zadnji do vrha. Sestopila sta po planinski poti, ki poteka med Kranjsko in Češko kočo. Tudi onadva sta se po opravljenem plezanju odpravila proti Tamarju.

V petek so se prav tako odpravil proti Tamarju naš častni član Stojan Golob s hčerko Marušo, Gric in Diana, ki sta vedno med prvimi ter Marija Simon, Tomaž Zalokar, Matej Kocbek, Peter Hančič, Irena Matekovič  in Primož Slapničar.

Petek je dan za metek in prav tako je bilo zvečer v koči. Podrobnosti pa naj ostanejo v spominu tistih, ki so to noč doživeli. Če spomini obstajajo…..

Sobota pa je bil dan-D. Vsi smo pričeli počasi kapljati v Tamar. Med prvimi je bil Vito Pavlin, kmalu za njim smo v Tamar prispeli David Klančar, Metka Dajčman in Nejc Šinkovec. Od prihodu do koče nas je pred vrati čakal Tomaž, ki nas je okrcal, da smo pozni in da se nas čaka. Tečajniki smo se hitro opremili in že smo bili na poti do slapov. Kot začetnik nisem vedel kaj pričakovati. Tamar sem poznal samo iz pripovedovanja ostalih članov in priznam, da so bila vsa opevanja kako je lepo, na mestu. Ko prideš ven iz gozdička se pred teboj prikaže stena s šestimi slapovi. Človek kar obstane, pa tudi če ni plezalec. Takoj mi je prišlo na misel, to pa je veliko bolj pokončno kot Sinji slap.

Tečajniki smo imeli predvideno izobraževanje v ledni tehniki. Vodila sta ga Gregor Šetina in Junior, ki sta se nam pridružila po že opravljenemu vzponu v Slapu nad votlino.

Gregor nam je za začetek pokazal kako se izdelujejo sidrišča v ledu in njihove lastnosti in razlike od skalnih sidrišč ter tehniko plezanja v ledu. Junior pa nam je pokazal izdelavo abalaka in spust po vrvi na ledni vijak. Vse vaje smo nato ponovili in izdelali sami. Ker je bilo v šoli dobro razloženo in smo tečajniki pridno poslušali, nam vaje niso delale posebnih preglavic. Vendar tu velja, da vaja dela alpinista, če tečajnik dela vajo.

Med izvajanjem šole nam je nemalokrat pogled ušel v Desni slap, kjer sta plezala Robert in Tomaž. Robert je plezal prvi in v zgornjem delu slapa so pričeli okoli Tomaža leteti ogromni kosi ledu, ki so za centimetre zgrešili njegovo glavo. S slapom je opravil v enem raztežaju in tudi Tomo s slapom ni imel težav.

Med našim izobraževanjem je naveza Marija Simon, Vito Pavlin in Srečko Šterk po doooolgem čakanju, dočakala svoj vstop v Slap nad votlino. Med plezanjem pa jih je doletela čast, da so opazili redko vrsto slovenskega lednega gekona (Tomaža) lat. glaciem stilo Tomasius, kako pleza po slapu brez težav, varovanja ali soplezalca. Za spust nazaj pa uporabi, kar mu je dano. Tudi štrik drugih plezalcev.

V tem času smo zaključili izobraževanje in smo se začeli dogovarjati o navezah. Gregor Šetina se je z Davidom Klančarjem dogovoril, da opravita s svečo. Mene je Junior vzel v Desni slap, Gregor Colarič in Robert pa sta se odpravila v Slap nad votlino. Na kratko povedano so vsi slapovi v Tamarju pripadali AO Nm (vsaj želeli bi si tako).

Junior je Desni slap plezal šolsko, uporabil je vseh 10 vijakov tako, da je bilo plezanje varno in brez težav. Edino, kar se je zgodilo, se je v zgornjem delu slapa odtrgal kos ledu, ki me je zadel točno v desno ramo. No nabit od adrenalina in volje na bolečino nisem niti pomislil in zapodil sem se v led. Desni slap je ocenjen s WI4, dolžina 80 m. Prvi del je zelo navpičen in ta navpičnica, kar traja. Poleg tega je v delu, ko slap preide iz navpičnega v malo bolj položnega, tekla voda. V zgornjem delu sem predolgo plezal naravnost gor in zato me je čakala kratka prečka. Tu me je malo stisnilo in Mateju sem zavpil, naj me ima malo bolj na kratko. Ko sem opravil s prečko sem bil ponovno v smeri in stvar je stekla brez težav. Na vrhu sem se mu zahvalil, segla sva si v roke in se odpravila nazaj pod slapove.

Pod slapovi sva se odločila da je dovolj plezanja za danes in opazovala sva ostale naveze. Med najinim plezanjem v Desnem slapu je naveza David in Gregor pridobila še enega člana – Mateja Kocbeka, plezali so Svečo WI4+, 80 m. Gregor kot najbolj izkušen, je plezal v vodstvu in ko sva z Juniorjem prišla pod slapove je ravno pričel z varovanjem Davida in Mateja. Gregor je sidrišče izdelal pod svečo. David in Matej pa sta ravno preplezala prvi navpičnejši del.

Robert in Gregor Colarič sta se odpravila plezat Slap nad votlinco. Omenjenega slapa nisem plezal vendar iz žabje perspektive zgleda zelo atraktiven. Sidrišče izdelaš direktno pred votlino pri tem moraš paziti plezalce, ki se spuščajo, da ti ne zrušijo kake skale ali ledu na glavo. Po opravljeni plezariji pa sledi že omenjen spust po vrvi mimo votline do tal. Če tak slap ne bi bil v naravi bi bil zagotovo v Gardalandu.

Z Juniorjem sva se odpravila proti koči kjer so bili Diana, Gric, Metka in Peter. Primož Slapničar se je po opravljeni turni smuki iz Kotovega sedla odpravil proti domu, tako da ga nisem uspel pozdraviti. Tudi Irena se je po opravljenem vzponu in izobraževanju odpravila domov.

Počasi so začeli kapljati v kočo še ostali. Ko je prišel Matej Kocbek smo se zbrani pred kočo malo čudno pogledali, da z njim nista prišla Gregor Šetina in David Klančar. Matej nam je povedal, da jima je posodil svetilko in da sta se odločila preplezati še Centralni slap. Pod Centralcem je bila cel dan gužva, plezalci so stali pod slapom v vrsti, da pričnejo s plezanjem. Glede na to, da sta bila v slapu zadnja s tem nista imela težav in v cca. uri in pol sta tudi prispela varno v kočo. S tem se je tudi bližal čas mojega zagovora.

Zvečer smo se vsi zbrali v koči in pogledali nov svetovni rekord Petra Prevca v poletih. Tudi naš namestnik načelnika Junior, ki še nikoli ni gledal skokov si je ogledal tekmo. Med skoki smo ga seznanili z pravili, tehniko in načinom ocenjevanja. To pa je sreča, da prvič gledaš skoke in vidiš svetovni rekord!

Po skokih smo se skupno odpravili do spomenika Majdi in Nadici, ki je postavljen malo nižje od slapov. V soju svetilk smo počasi stopali po stezi. Po nekaj minutnem iskanju smo našli spomenik in se zbrali okoli njega. Gregor Šetina in Srečko Šterk sta prižgala svečki. Pokojnima smo poklonili minuto molka.

V koči nam je oskrbnik namenil prostor, ki je bil rezerviran samo za naš ferajn. Tričlanska Komisija za ustni zagovor se je posedla pri krušni peči in načelnik mi je dal 5 minut, da se pripravim za plezanje v ledu. Hitro sem odšel do sobe, ki je bila seveda v najvišji etaži koče in se pričel opremljati. Po nekaj minutah sem stal pred komisijo. Seveda moja oprema ni bila popolna. Čevlje sem sušil na peči za hrbtom komisije. Prav tako nisem bil zadosti oblečen, ker je bila puhica na obešalniku v sobi kjer sem imel zagovor. Štala! Vendar to še ni vse. Doživel sem tako tremo kot je še v življenju nisem. Mogoče tudi zato, ker so vsi utihnili in bilo je, kot bi imel 15 člansko komisijo. Začel sem švicati kot bi bil v finski savni, teklo je od mene. Usta so postala suha in nikakor se nisem uspel zbrati. Vprašanja so kar letela, pa podvprašanja… Bil sem tako zmeden, da nisem znal nič več. Ko sem zlagal štrik sem se zaštrikal, še nase ga z ambulantnim vozlom nisem znal privezati. Razpad sistema…… No, po določenem času sem se malo zbral in uspešno odgovoril na nekaj vprašanj. Prišla je sodba. Prepričan sem bil, da bom moral na Okrešlju ponavljati. Komisija se me je malo usmilila zaradi števila vzponov, ki sem jih opravil lani. Z napačnimi odgovori sem si prislužil 8 udarcev po riti.

Standardni izvrševalec kazenskih ukrepov Roman Mihalič je na mojo žalost omagal. Nadomestil ga je 190 cm velik, 90 kg mišic Srečko Šterk. Za zmanjšanje števila udarcev mi je komisija ponudila, da 10 sklec brez majice odtehta 1 udarec. Naredil sem jih 30, več ni šlo, vsaj ne še 10. No to je pomenilo še pet udarcev. Prva dva sta bila še zmerna ali pa rit še ni bila razbolena. Trije, ki so sledili, sem čutil do torka. Po prestani kazni mi je komisija čestitala in vročila priznanje, da sem mlajši pripravnik. Pol ponosa, kot Laško :).

Kot se spodobi sem poklical natakarja, da nas je oskrbel s pijačo s katero smo nazdravili. Sledilo je poročilo kaj smo plezali in kako nam je šlo. Po napornem večeru sem se odpravil spat. Ostala družba pa je nadaljevala v sobah do jutranjih ur.

V nedeljo zjutraj (delal se je že dan) me je nežno prebudil Matej Balant in vprašal, če grem z njim in Robertom plezati Svečo. Zaradi bolečine v rami sem prijazno ponudbo preskočil. Nisem si upal, da ne bo še slabše, ker se končuje zimska in bliža sezona skalnega plezanja.

Robert in Junior sta se vseeno odpravila v Svečo. Kako jima je šlo lahko napišeta pod komentarje mojega članka. 🙂 Naš načelnik Gregor Šetina pa je imel prav poseben dan. Verjetno si je zjutraj, ko je vstal rekel “I feel very olimpic today”. Najprej je z Marijo preplezal Centralni slap, nato je soliral Slap nad votlino in med tem, ko sta Robert in Junior plezala Centralni slap je soliral še Desni slap. Tudi to doživetje bi lahko Gregor opisal pod komentarje.

Spominskega taborja v Tamarju se je skupno udeležilo 20 članov. Skupaj smo preplezali 16 slapov in opravili eno turno smuko. Nekateri člani so poizkušali osvojiti Kotovo sedlo vendar jim razmere niso bile naklonjene.

V Tamar se bom z veseljem vračal in upam, da bodo tudi bodoče zime naklonjene ledu, kar nam omogoči uživanje in druženje s prijetno družbo v nepozabni naravi.

[wdgpo_plusone]

Fotografije: Matej Balant

Fotografije: Nejc Šinkovec