V nedeljo 10. 7. sva se z Lovrom odpravila malo dlje. Čez mejo v Zahodne Julijske Alpe v Dolino Bele vode, kjer je imel že nekaj časa ugledano smer. Ob pol 6h me pobere v Trebnjem v Lescah pa pobereva še Anžeta, ki se je odpravil na lov za kakšno dobro fotografijo. Pot v Dolino Bele vode je kar dolga tako, da šele ob 8.30 startamo s parkirišča. Nahrbtnih je bil tokrat malo težji dostop pa malo daljši. A je potekal po lepi pohodni poti in se meni kot hribovcu po duši zdel prav fajn. Kmalu se odpre res lep pogled na Visoko Belo špico in okoliške hribe. Lovro je imel prav – Zahodni Julijci so res lepi. Všeč mi je bilo tudi dejstvo, da je vrh osvojljiv le po plezalnih smereh, kar mu doda še prav poseben čar. V dveh urah prideva pod steno. Se zrihtava in akcija. Že v prvem raztežaju naju preseneti odlična skala, ki je z vsakim metrom samo še boljša. Nato sledi na prvi pogled eden težjih detajlov čez manjši previs, ki bi ga verjetno lahko tudi obšla vendar naju premamijo velike “šalce” in brez težav sva čez. Kmalu dohitiva bolj počasno madžarsko – slovaško navezo alpinistične šole, ki se nekaj trudi z iztikanjem jebic prejšnje naveze, zato ju v naslednjih dveh raztežajih tudi prehitiva. Uživancija pa se z vsakim metrom povečuje. Ko že mislim, da lepše ne more biti sledi še lepši bolj izpostavljen raztežaj in še boljša skala. Eden lepših delov smeri je tudi globoka zajeda in nato nadaljevanje po razu vse do vrha. Po treh urah plezanja sva na vrhu. Plezarije pa še zdaleč ni bilo konec saj je sledil še sestop, ki ga je bilo potrebno opraviti s spustom po vrvi. Ker še nikoli prej nisem “abzajlal  sem imel kar malo treme. Ko prideva do štanta na hitro ponoviva vse manevre, ki smo jih obdelali v šoli. Stvar v praksi niti ni tako komplicirana, kot je sprva videti. Spust k sreči poteka gladko, opraviva ga v dveh abzajlih. Nato še slabe dve urci sestopa mimo Bivaka Gorica in naprej po isti poti kot sva dostopala. Okoli 18h prispeva do avta, prijetna utrujena a polna pozitivne energije. Če na kratko povzamem: res prava hribovska plezarija, z vsem kar spada zraven. Od dolgega pristopa, super skale in na koncu za piko na i še “abzajl” brez zapletov. Čeprav so Zahodni Julijci precej oddaljeni, je vredno nekaj ur preživeti v avtu in zagotovo se bom še kdaj podal v tiste konce.

[wdgpo_plusone]

Več fotografij (Rok Ruperčič, Lovro Bobič, Anže Štupar): https://goo.gl/photos/ZivpJRvLug3L5R8p7