Parkirava na koncu vasi, spakirava vso kramo in že sopihava v mrzlo decembrsko noč, ki je v dolini Mrzlih vod (Riofreddo) še za kako stopnjo hladnejša. O tem pričajo gromozanski kristali ivja ter kljub nizki nadmorski višini (830 m.n.v.), relativno velika količina snega.

Luna »osvetljuje« mogočne stene katere se pnejo nad dolino, popolna samota in tišina pa še izdatneje pričarajo veličastno vzdušje. Namenjena sva v bivak, na višini 1447 m, katerega doseževa po 3 h 30 min.. Zgrajen leta 2012, neoznačen na zemljevidu ter s skromnimi označbami ob poti zavarovan pred številčnejšim obiskom, kateri bi utegnil vplivati na zgledno urejenost in ohranjenost. Razveseli naju predvsem pogled na »šporhajt« ter kopica pripravljenih drv, ki nekaj trenutkov kasneje že grejejo notranjost.
»Ne, nocoj ne bo mraza!« sva sklenila in budilko nastavila s 3-urnim intervalom. No, na koncu sem švical v na pol odpeti 500 g spalki. Glede na celokupno blagostanje, je bilo jutranje poležavanje neizbežno, a naposled sva se le odpravila v »višja nadstropja«.
Za uverturo sva imela klasično turno-smučarsko telovadbo. Psi na trdi podlagi niso več prijemali, zato je sledila nadgradnja s serenači, le nekaj minut kasneje in že so smuči romale na hrbet, pod čevlji pa so zaškrtale dereze. Škrip, škrip, škrip in že sem bil pod skalno stopnjo v Trbiški Škrbinici (2260 m).
Tovariš Boto, zavit v puh in z enkratnim razgledom, čaka cca. 200 višincev nižje, zato ne izgubljam časa s plezarijo na samo »škrbino« (dobrih 50-55° v snegu in nekaj kombiniranih odstavkov, v danih razmerah). Zgoraj strmina doseže 40°. Smučam previdno in počasneje kot sicer, Boto pa še vedno vztrajno čaka (v »najboljših« letih« bil v tem času predelal škatlico Marlboro Light’s).
Nato družno odpujsava do »ABC« tabora, kjer sva zjutraj odmetavala odvečno. Hočeš nočeš se nama pogled, med vožnjo v dolino, ustavi na zaledenelem slapu, ki nosi Mr. Risk. Le ta velja za enega najtežjih slapov v Julijcih (WI7, x). Sva bila že čisto na tem da vstopiva, a je izkušenejši tovariš ugotovil da bi za vzpon najverjetneje potreboval dva cepina ter na nogah kaj ostrejšega od 390 g ALU derez. Pa drugič.

Fotografije: Boštjan Virc (Boto)

Napisal Matej Pejanovič

[wdgpo_plusone]