Nekaj besed o Alpinističnemu odseku

Alpinistični odsek Novo mesto so ustanovili gimnazijci leta 1975, med njimi Stojan, Janez, Marko,…Združeval je ljubitelje vertikale iz cele Dolenjske. Že kmalu so začeli zahajati v gorstva nekdanje Jugoslavije. Organizirali so odprave v Prokletije, Mosor, Kozjak, Prenj, kjer so med drugim plezali tudi prvenstvene smeri. Leta 1982 sta se 8. 2. smrtno ponesrečili dve naši alpinistki Nadi in Majda na Kotovi Špici. Jaz sem se odseku priključil leta 83. Že takoj to leto smo organizirali odpravo v Durmitor, kjer smo splezali nekaj lepih prvenstvenih smeri, do težavnosti V+. Leta 84 smo šli v Francijo in Švico, kjer smo preplezali nekaj lepih smeri in se povzpeli na Matterhorn.Leta 85 smo pripravili odpravo na Lofotsko otočje na severu Norveške, kjer smo preplezali nekaj težkih prvenstvenih smeri do VI, A2. Leta smo 87 obiskali Dolomite, Paklenico in Klek. Jasno, vseskozi smo veliko plezali v naših hribih – Ašota, Sfingo, Čopa,….skratka preplezali smo večino težke klasike v naših hribih, poleti in pozimi. Prav tako smo 87 odpravili odpravo na Orjen, na tromeji CRO, BIH in SČG, kjer smo sploh – kot prvi plezali v deviški steni. Leta 88 smo obiskali Visoke Tatre in jasno zopet plezali. Med leti 87 in 93 se je stara garda popolnoma osula. Od starih sem ostal sam, seveda so prihajali mladi in tudi odhajali, dokler se leta 93 ni priključil odseku ANDREJ, Andrej Markovič, ki mi je zopet vlil novih moči, nov zagon, saj sem bil že naveličan pretepanja z mlini na veter. Naučil sem ga vseh plezalnih veščin, katere sem obvladal. Po dveh letih je postal predober za mene in sem mu svetoval, naj si v Ljubljani najde kakšnega dobrega soplezalca. Seveda uspeh ni izostal, saj se je Andrej v treh letih razvil v enega najobetavnejših alpinistov v Sloveniji in na svetu nasploh. Njegovi vzponi v Evropi in nato na taboru perspektivnih alpinistov na Kitajskem, ter prvi odpravi v Ande leta 97 to samo potrjujejo. Leta 99 smo organizirali Prvo Dolenjsko odpravo v Ande, kjer smo se dobro izkazali, saj sta Andrej in Jurc preplezala najtežjo prvenstveno smer tisto leto v Južni Ameriki v Chacaraju E. – Krik črnega granita. Tudi sam sem naredil nekaj dobrih alpinističnih smukov iz Huscarana (6768m, S 5, ), Chopicalqija (PRV. S. 6354m, S 5-6) in še nekaj lažjih spustiv. S Fakotom sva se povzpela še na Tallaraju (6034m) in na Huascaran (6768m). Naslednje leto 2000 se je Andrej smrtno ponesrečil na odpravi v Jongsang. To je bil težak udarec za naš odsek in predvsem za mene, saj sva si bila z Andrejem zelo blizu. Naslednje leto 2001 sem se sam odpravil v Južno Ameriko, zato tudi uspehi niso bili preveliki. Zadnja leta pripravlja Jože alpinistične tabore v Švici, Prav tako pa je pripravil dve odpravi – in sicer na najvišji vrh Afrike – Kilimanjaro in Južne Amerike – Aconcaquo, s katere so se uspešno vrnili z osvojenim vrhom. V teku pa so priprave za prvo Dolenjsko odpravo v Himalajo- Patibara (7123m).

Gric

Najvišje med Dolenjci oče in sin:

Ko je Marjan Markovič leta 2006 našel sinov grob, ga je pozval nov klic, klic najvišjih vrhov sveta. Nemara je poskušal s tem nadaljevati sinovo poslanstvo, tega nam ni povedal. Je pa letošnjega 3. avgusta postavil nov dolenjski mejnik: postal je namreč Dolenjec, ki je stopil najvišje. Do leta 2011 je bil to njegov sin Andrej (7350 m), odslej je to Marjan. Osvojil je 7546 metrov visok vrh Muztag Ata (tudi Muztagata). »Z njega sem lahko zrl naravnost v K2. Na vrhu sem bil debelo uro, nebo je bilo tako modro, kot še nikoli doslej, kirgiška puščava pa na dlani.« Pravi, da se je počutil sposobnega tudi za najvišjo točko sveta, Mount Everest.

Objavljeno: 27.11.2011 Slovenske Novice
Avtor: Lovro Kastelic